MLADOSTNIK RABI STARŠE BOLJ KOT KADARKOLI PREJ
Mladostniki rabijo starše bolj kot kadarkoli v svojem življenju. Zato je starševstvo v tem obdobju ena izmed najtežjih nalog.
Mladostnik v tem obdobju svojega življenja začne živeti neko povsem novo življenje in v njem se začne prebujati marsikaj, kar sam niti ne razume. Njegove čustvene reakcije so tako nerazumljive njemu samemu kot tudi nam, staršem, ki se na mladostnikove »izpade« včasih odzovemo z jezo, besom in grobo zavrnitvijo.
Cilj najstnikovih prepirov pa ni konflikt ali spor s starši, ampak pridobiti si podporo in pomoč pri regulaciji (pomiritvi) težkih čutenj.
Je že res, da se mladostnik bori proti vsaki avtoriteti, a si po drugi strani neizmerno želi, da bi ga nekdo razumel, ga slišal, se zanj zanimal, ga sprejel takšnega, kot je … In to si želi najprej od staršev, čeprav njegovo obnašanje nakazuje ravno nasprotno.
A v tem obnašanju je klic na pomoč: ne zapusti me, vztrajaj ob meni, da se ob tebi lahko pomirim.
Če najstnik ob staršu ne dobi te pomiritve, po kateri kliče tako brezupno, bo pomiritev našel v alkoholu, drogah, prezgodnji spolnosti, samopoškodovanju, agresivnem vedenju …
Mladostnik rabi očeta, ki bo ponosen nanj, ki bo verjel vanj in ga bo spoštoval; in mamo, ki mu bo ne glede na vse stala ob strani in ga imela rada brezpogojno.
Zato so starši v mladostniški dobi svojega otroka na največji preizkušnji. Na preizkušnji, kjer se bo pokazalo, koliko starš zmore pomiriti najprej sebe, da lahko pomiri najstnika. Na preizkušnji, da zmore potegniti mejo med lastnimi problemi, ki se mu sprožijo ob mladostniku in najstnikovimi problemi.
Zato dragi starši najstnikov: imejte radi svojega najstnika. Zavedajte se, da ste njegov najpomembnejši sogovornik. Stojte mu ob strani, razumite njegovo vihravost in ga usmerjajte. Kajti vedite – najstnik vas rabi bolj kot kdaj koli prej, zato zdržite ob njem, ne glede na vse. Ko vam bo kot staršu najbolj hudo, ko ne boste znali, kaj narediti, povedati – takrat se spomnite, da ste bili tudi vi nekoč najstnik. Vprašajte se, kaj bi si vi kot mladostnik želeli, da vam v določeni situaciji starši povedo ali naredijo. In to naredite oz. povejte vašemu mladostniku, kajti vse odgovore nosite v sebi.
Predvsem pa zdržite ob njem, ne puščajte ga samega v kakršni koli stiski. S tem, da boste ob njem, ne glede na vse, mu boste dali najboljšo popotnico za življenje. Dali mu boste občutek, da je kljub vihravosti, včasih neprimernemu vedenju čisto v redu in da ga imate radi ter verjamete vanj in mu zaupate. Če vam to uspe, ste svojo vlogo starša najstniku odlično opravili.
Če pa je vaš najstnik v kakršnikoli čustveni stiski in sami ne najdete rešitve, pa se lahko obrnete na nas, saj v SIJ, Center za svetovalno-terapevtsko pomoč nudimo terapevtsko pomoč otrokom in mladostnikom. Saj veste: moč je poiskati pomoč.
Majda Baligač, mag. ZDŠ
ANOREKSIJA IN NAJSTNIKI
Najstniki so zelo dovzetni za stres in se zato skušajo na vsak način izogniti stresnim situacijam. Nanje lahko reagirajo nepredvidljivo, agresivno, destruktivno in avtodestruktivno (motnje hranjenja, alkohol, droge, samopoškodovanje, samomor).
Vse več mladostnikov trpi zaradi motenj hranjenja. Med le-te sodi anoreksija (ostale motnje hranjenja bom predstavila v prihodnji objavi).
Sprožilec anoreksije je stresni dogodek, ki pa ni odraz dejanskega vzroka. Mladostnik začne zavračati hrano, strada (posledično izgublja težo), v bistvu pa zavrača čutenja, ki so zanj pretežka, nesprejemljiva, ogrožujoča. Pretirano začne nadzorovati svoje potrebe, želi si nadzora nad svojim življenjem, in ta nadzor prenese na hrano. Drugače povedano – nekaj, kar se dogaja okoli njega, ne more sprejeti, ne more kontrolirati, zato občutek kontrole prenese na hrano, ki pa jo lahko kontrolira. Tako dobi nadzor nad situacijo.
Hrano odklanja zaradi globokih nezavednih občutkov nevrednosti, sramu, jeze, krivde. V možganih pa se poveča izločanje hormonov, ki dajejo občutek sitosti.
A anoreksije se ne da skriti; s tem da zavrača hrano oz. poje zelo malo hrane, in še to nizkokalorično, vidno hira in to se opazi seveda navzven.
Najprej je treba poskrbeti za zdravstveno stanje mladostnika z anoreksijo, nato pa začeti odpravljati vzroke.
V terapiji se v primeru anoreksije posvečamo čustvom. Iščemo vzroke, zakaj se mladostnik čuti nevrednega, jeznega, krivega, osramočenega in zakaj ima izkrivljeno samopodobo (pravi, da je debel, čeprav ga je le kost in koža). Posvečamo se tudi ureditvi odnosov znotraj družine, zato na terapijo povabimo tudi druge člane družine, da podprejo mladostnika v okrevanju.
Dragi starši mladostnikov: ne zatiskajte si oči. Ne gre za modno muho in težave ne morete odpraviti s tem, da silite, naj mladostnik poje več hrane. Če se vaš najstnik (lahko je fant ali punca) spopada z anoreksijo, poiščite pomoč – saj je odklanjanje in nadzor nad hrano krik na pomoč. Dejstvo pa je, da mlada oseba sama iz tega začaranega kroga ne more izstopiti. Še več, posledice anoreksije so lahko katastrofalne (zbolevanje in odpoved notranjih organov, duševno hiranje) – pride lahko celo do smrti.
Zato jim poiščite strokovno pomoč, ki jo lahko dobite tudi v našem centru. Saj veste: moč je poiskati pomoč.
Majda Baligač, mag. ZDŠ
BULIMIJA IN NAJSTNIKI
Med motnje hranjenja sodi tudi bulimija, ki pa jo lahko prikrijemo, saj s prenajedanjem in nato izzvanim bruhanjem reguliramo težo.
Mladostnike z bulimijo je strah, da jim bo nekaj zmanjkalo, da nečesa več ne bo, zato se prenajedajo in s hrano zapolnijo in regulirajo ta strah. Hranijo se pretirano in nekontrolirano, kombinacija hrane je neverjetna. Posledica tega je bolečina v želodcu, nato nastopi utrujenost, panika, sram in krivda. Sledi samoizzvano bruhanje in to jih pomiri. A kaj, ko se ujamejo v začaran krog hrane, bolečine, krivde in bruhanja.
Bulimijo sproži stres.
Enako kot pri anoreksiji, se tudi pri bulimiji srečamo s kontrolo. Mladostnik, ki boleha za bulimijo, ne zmore kontrolirati tega, kar se dogaja okoli njega. Čustva enači s hrano in tako ne zmore kontrolirati, koliko poje, in tega, da bi hrana ostala v njem. Bruhanje pa olajša stisko, ker pri bruhanju izbruha vsa čutenja, ki so zanj pretežka, ki jih ni more predelati. Tako občutja regulira s hrano.
Bulimija je lahko posledica kaosa v življenju najstnika, spolne ali druge zlorabe ali porušenih meja v odnosih okoli najstnika (nasilje). Stiska ob bulimiji pa lahko vodi v samopoškodovanje, saj se najstnik spopada z zelo veliko sramu, ki ga čuti, ker mora svojo bolezen skrivati.
V terapiji se v primeru bulimije posvečamo urejanju čustev. Ko se bodo uredila čustva, se bo uredilo tudi prehranjevanje. Mladostnik z bulimijo čuti ogromno krivde zaradi svojega početja. Krivda pa pod sabo skriva vsa ostala čustva – jezo, strah, gnus. Ko na terapiji pridemo do teh čustev, ko se jih mladostnik zave, sprejme, ubesedi in si jih dovoli čutiti, takrat smo naredili ogromno. S tem, da čustva sprejme, bo lažje sprejel (pojedel) tudi hrano, ne da bi jo izbruhal.
Dragi starši mladostnikov: ne zatiskajte si oči. Ne gre za modno muho in težave ne morete odpraviti s tem, da boste mladostnika kontrolirali, kaj in koliko poje in stali ob njem, da ne bo bruhal. Če se vaš najstnik (lahko je fant ali punca) spopada z bulimijo, poiščite pomoč – saj je prenajedanje in posledično bruhanje krik na pomoč. Najstnik s tem kriči, da ne zmore več, da je okolje zanj nevarno. Dejstvo pa je, da mlada oseba sama iz tega začaranega kroga ne more izstopiti. Še več, posledice bulimije so lahko katastrofalne (depresija, prebavni trakt se natrga, pride do razjede zobne sklenine, imajo grozen zadah, notranji organi se poškodujejo …).
Zato jim poiščite strokovno pomoč, ki jo lahko dobite tudi v našem centru SIJ.
Majda Baligač, mag. ZDŠ
SAMOPOŠKODOVANJE IN NAJSTNIKI – REZ, DA ZAČUTIŠ SAM SEBE
Vse več je fantov in deklet, ki si skušajo psihično bolečino olajšati s tem, da se fizično ranijo in režejo. Ker tako zelo hrepenijo po pozornosti, ljubezni in nežnosti – in ko jim to hrepenenje ni potešeno, želijo na najbolj krut način utišati svoje telo. Ta bolečina je tako močna, da več z njo ne zdržijo, zato iščejo oblažitev, rešitev, s katero pomirijo telo. Počutijo se krive, da si želijo vse to, zato jim je z vsakim rezom lažje, so manj krivi. Ko naredijo rez, se v možganih sproži hormon endorfin in pomiri telo ter olajša bolečino, a le za kratek čas. Kaj hitro se ujamejo v začaran krog sramu in krivde, ker se samopoškodujejo.
Ali povedano drugače: bolečino, ki jo nosijo v sebi, s samopoškodovanjem izrazijo navzven oziroma čustvena bolečina je tako huda, da je sploh ne čutijo, zato se režejo, da sploh kaj začutijo.
Namen samopoškodovanja ni samomor, ampak le osvoboditev od težkih čutenj, ki jih nosijo v sebi.
Rezanje z nožem in britvicami ter žganje kože so najpogostejše oblike samopoškodovanja v zgodnji mladostniški dobi, vzroki pa najpogosteje izhajajo iz fizične in spolne zlorabe ter zanemarjanja, neugodnih razmer doma, slabega uspeha v šoli, drog …
Najpomembnejša naloga v terapiji je zagotoviti varnost, nato pa to nepotešljivo hrepenenje in notranjo bolečino nasloviti, pomiriti, razrešiti ter poiskati besede, ki opišejo notranjo stisko in grozno bolečino mladih ljudi, ter priti v stik z njihovim sramom, gnusom in krivdo in o tem tudi govoriti.
Dragi starši mladostnikov: samopoškodovanje je odklonilno vedenje, ki kaže, da se najstnik nahaja v zelo hudi stiski in pomeni njegov klic na pomoč. Težave ne morete odpraviti s tem, da ga boste neprestano kontrolirali, da se ne vreže. Če se vaš najstnik (lahko je fant ali punca) samopoškoduje, poiščite pomoč – saj je avtoagresija krik na pomoč.
In ne zatiskajte si oči, češ, saj rana ni pregloboka, saj je samo površinska. Tu ne gre za globino rane na koži, na površju, ampak ta zunanja rana kaže na hudo notranjo čustveno rano, ki se mora pozdraviti, zaceliti …
Zato jim poiščite strokovno pomoč (v živo ali online), ki jo lahko dobite tudi v našem centru.
Majda Baligač, mag. ZDŠ
